Ob zaključevanju projekta sodelovanja lokalnih akcijskih skupin »Odprta vrata kmetij«, kjer sodeluje tudi LAS Srce Slovenije, smo se pogovarjali s predsednikom Sadjarsko-vrtnarskega društva Tunjice, Valentinom Zabavnikom, ki je z nami delil svoje dosedanje izkušnje sodelovanja v tem projektu.

Prosim opišite kratko dejavnost društva (kje se nahaja, od kdaj deluje, s čim se ukvarja, morebitne specifike, sodelovanje članov društva,…)

Društvo deluje 23 let, predsednik sem od njegove ustanovitve, smo edino društvo, ki se ukvarja izkjučno z ohranitvijo starih sort sadja. Društvo šteje 60 članov, vsi razen enega smo ljubitelji, ki smo v tem obdobju pridobili veliko znanja, tako iz literature kot prakse in od ust do ust. V vzorčnem sadovnjaku imamo 159 različnih sort. To je pomembna stvar, ker je veliko starih sort, ki so kakovostne. Prav v tem času epidemije smo priča velikim spremembam, zavedati se moramo, kako pomembna je samooskrba, ki je v Sloveniji mnogo premajhna. Pridelava hrane je strateška zadeva, v času obilja o tem ni nihče razmišljal, čeprav je to osnova. Po 2. svetovni vojni je bil ta učni proces prekinjen, danes v šoli tega predmeta ni več, ne poznajo ga niti učitelji. Skozi projekt Odprta vrata kmetij smo imeli veliko skupin vrtcev, šol, upokojencev, videli smo, da otroci hitro dojemajo, kažejo veliko zanimanje, zanje je to igra, morajo se dotikati zemlje, sadik, to si zapomnijo za celo življenje; učenje mora potekati v naravi.

Prosim opišite, kakšne programe ste razvili v okviru projekta sodelovanja Odprta vrata kmetij, kot sodelujoči podizvajalec LAS Srce Slovenije?

Razvili smo programe za vrtce, osnovne šole, dijake, turiste, kmečke ženske in ljudi s posebnimi potrebami, mentorske programe. Primerni so za vsakogar, povemo vse, kako se vzgaja od pečke do sadike. Zraven imamo majhne parcele, uporabljamo samo peške iz lesnik (stara sorta jablane), naslednje leto sadike že lahko cepimo, še isto leto jeseni so že primerne za presaditev na stalno mesto. Koreninski sistem teh sadik je izjemno močan, gre za visokodebelna drevesa. Ti sadovnjaki v Sloveniji izginjajo, naše društvo promovira vračanje teh sadovnjakov. Ta drevesa bodo dočakala preko 100 let, teh starih sort se praviloma ne škropi, sadje ima izjemno aromo in okus. Danes žal kupujemo z očmi, v reklamah je vse popolno, nam v društvu pa gre za okus.

Kakšne so vaše izkušnje oziroma vtisi z razvitimi programi, kakšen je bil dosedanji interes obiskovalcev/skupin, ali bi kaj spremenili?

Naše izkušnje so take, da bi morale biti skupine otrok manjše, po 10 otrok, ker otroci ves čas rabijo igro, vsi morajo nekaj izvajati, biti aktivno vključeni. Na ta način imajo lahko cel dan igro-učenje v sadovnjaku. Vrtci in šole so bili iz Kamnika. Invalidi so specifična skupina, po petnajstih minutah rabijo spremembo. Lahko bi bilo več skupin tudi iz ostalih občin v LAS.

Rad bi predstavil primer drugega projekta, ki se je financiral s sredstvi Islandije, Norveške in Lihtenštajna, ko so sadili sadna drevesa z učenci, ki niso imeli domačih izkušenj, čeprav so imeli doma sadovnjake. Jeseni je bila zaključna delavnica, otroci so povedali, da so pomagali pobirati domača jabolka in jih predelati v razne izdelke, otroci so tako učili starše, prej so sadje kupovali v trgovinah. Problem so tudi učni načrti šol za naravoslovne dni, hodijo vsako leto npr. v živalski vrt, čeprav se da toliko stvari pokazati in povedati o naravi. Trenutna epidemija korona virusa bo spremenila pogled. Aktualna ministrica za kmetijstvo je na okrogli mizi projekta pred kratkim dejala, da vidi Slovenijo kot butično kmetijsko deželo, ki bo obdelana. Dejstvo pa je, da se velike ravninske kmetije širijo, ostalo pa večinoma propada. Novinar Drago Bulc je na okrogli mizi dejal, da je v času Marije Terezije Slovenija bila pogozdena 19%, danes je 64%. Obnašamo se, kot da bomo hrano dobili, a jo skozi trgovske verige dobimo najslabše kakovosti. Še en primer iz Avstrije, kjer so naredili svojo blagovno znamko in prodajali hrano na domu, ne več veletrgovcu, ki je prej postavljal pridelovalcem svoje pogoje. Avstrija ima okoli Dunaja 400 ha pokritih rastlinjakov, ko zmanjka domačih pridelkov, lahko pridejo tuji tovornjaki s hrano.

Hrana in voda bosta vse bolj pomembni dobrini, tega se moramo zavedati tudi v Sloveniji. Taki projekti, kot je Odprta vrata kmetij, so le pomoč šolskemu sistemu, saj učitelji nimajo teh znanj. Kar se otrok nauči, bo znal celo življenje, npr. cepljenje dreves.

Kakšni so vaši načrti v zvezi z razvitimi programi v bodoče, po zaključku projekta? Kaj načrtujete sicer v prihodnje v vašem društvu?

Veseli bomo vsake skupine, ki bo prišla na ogled od koderkoli, tudi nenepovedane skupine, pohodniki, si za vse vzamemo čas. To mora biti stalna praksa, to je šola v naravi, posebej za mlade. Primer prikaza obrezovanja sadnega drevja v Mekinjah in Tunjicah je pokazal med obiskovalci zelo velik interes, manjka nam splošno znanje o drevesih, naravi. Agronom Jan Bizjak z Bleda je povedal, da bodo namesto cipres sadili sadno drevje, tujci namreč še manj vedo kot mi, od kje pride sadje, zato se fotografirajo s sadnim drevesom, mi pa jim povemo celotno zgodbo. Povedal bi še zgodbo o župniku Jakobu Razboršku, ki je bil po duši sadjar, če je bilo na vrsti npr. cepljenje, ni bilo verouka in maše. Naredil je pregled stanja po kmetijah in ukazal kmetom, naj posadijo sadike, ki jih je sam zagotovil, učil jih je vsega potrebnega o sadjarstvu. Leta 1932, ko je bilo mokro leto, žito ni obrodilo, slišal je zgodbo moža, ki je dejal, da če župnik takrat ne bi prisili očeta v sadjarstvo, otroci ne bi preživeli, tako pa so imeli za preživetje suho sadje.

Kot narod moramo spremeniti dojemanje kmetovanja in odnosa do kmeta, do pomena samooskrbe. Pred štirimi leti smo bili na obisku pri ministru Židanu in mu povedali o primeru Švice, kjer je bila pred 500 leti huda lakota, takrat so v ustavo zapisali, da mora biti obdelan vsak kvadratni meter zemlje, danes so velik izvoznik vina in žita. Predlagali smo ministru, da lahko predlaga kot prvi slovenski minister, da se to zapiše v našo ustavo, ponovil smo isto lani, ko je bil tradicionalni slovenski zajtrk, vedno to povemo.

Projekt sofinancira Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja 2014 – 2020. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 – 2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.